9. Pri Brenčiču (Pot k Trojici 2)

“Ko sem prvikrat videl smrt od blizu, se je nisem prestrašil; le motila me je, nekako v nadlego in spotiko mi je bila. Umrl je stari oče. Ležal je na visoki postelji siv in trd, črne muhe so mu sedale na oči, na splahnele ustnice.

Nekdo je zaklical s čudnim glasom, v drugi izbi se je ropotoma prevrnil stol, oče je planil k postelji in je zajokal. Nikoli do tedaj ga nisem videl, da bi jokal; bilo je samo suho, presekano ihtenje brez solz.”

V to hišo so se Cankarjevi preselili leta 1884 in tu se je mladi Ivan prvič zares soočil s smrtjo, saj mu je tu umrl ded Jakob. Potek tistega dneva, ko je ded ležal na mrtvaškem odru, je Ivan nepozabno opisal v Mojem življenju.