1. Cankarjev spomenik

Že dva tedna po Cankarjevi smrti se je v Ljubljani oblikoval pripravljalni odbor za postavitev njegovega spomenika. Zaradi slabega odziva je po nekaj mesecih zamrl.

Sočasno so Vrhničani januarja 1919 oblikovali svoj odbor za postavitev spomenika znamenitemu rojaku, ki je po desetih letih uspel zbrati dovolj denarja in zagotoviti prostor za postavitev spomenika. Velike zasluge pri tem je imel Cankarjev sošolec in prijatelj, gostilničar Franc Jurca. S pomočjo sorodnikov v ZDA je uspel zmotivirati tamkajšnje rojake, da so v Detroitu ustanovili celo meddruštveni odbor za zbiranje prispevkov.

Konec leta 1929 je bil objavljen javni poziv za zbiranje osnutkov za Cankarjev spomenik. Kljub kratkemu roku se je na natečaj odzvalo deset umetnikov z enaindvajsetimi osnutki. Imenovana strokovna žirija znanih imen, Plečnik, Jakopič, Sternen, dr. Stele in dr. Vurnik, nad osnutki ni bila navdušena, prav tako ne nad lokacijo bodočega spomenika, a kljub temu izbrala osnutek kipa Cankarja na kantonu.

Vrhničanom pa odločitev žirije ni bila povšeči in ker je Ljubljana od slabih 170.000 dinarjev, zbranih za spomenik, prispevala le dobrih 6000, so jo kratkomalo ignorirali. Namesto tega so se na podlagi ljudskega glasu odločili za delo kiparja Iva Jurkoviča z naslovom “Mislec”, ker da je najbolj podoben živemu Cankarju. Vrhniška odločitev je močno odmevala v medijih in ustvarila vrsto hudih zamer, kar se je nenazadnje pokazalo pri neudeležbi znanih Slovencev pri odkritju spomenika. In zakaj so se odločili za Jurkovičevega “Misleca”? Cankar naj bi nekoč v družbi dejal: »Ko bom jaz imel spomenik, hočem takega, da bom sedel, ne maram stati.«